Na sliki piše:

• Contract: 3NT (igral je East)
• Result: 1 DOWN (pogodba je padla za 1 štih)
• Score: +100 za North–South
• Par: -1370
• Imps NS: 16

Par v bridžu pomeni teoretično najboljši rezultat, ki bi ga dosegli obe strani, če bi obe igrali popolno (optimalno) licitacijo in igro.

V tvojem primeru:

• Par: -1370 pomeni, da bi moral ob popolni igri rezultat znašati –1370 za North–South oziroma +1370 za East–West.
• Ker je bil dejanski rezultat +100 za North–South (3NT je padel), sta North–South dosegla veliko boljši rezultat od teoretičnega para, zato sta osvojila 16 IMP-ov.

Preprosteje povedano:

• Par ni povprečje.
• Par ni dejanski rezultat.
• Par je rezultat, ki ga računalnik izračuna kot optimalen izid ob popolni igri obeh strani.

V tem primeru računalnik meni, da bi East–West lahko dosegla zelo velik pozitiven rezultat (+1370), vendar se je izvajalec zmotil, pogodba je padla in North–South sta zato dosegla odličen rezultat.

IMPs NS: –7 pomeni, da sta North–South izgubila 7 IMP-ov v primerjavi s par rezultatom.

V tvojem primeru:

• Dejanski rezultat: 140 za East–West.
• Par: +130 za North–South.

Razlika med njima je:

• North–South bi po paru morala doseči +130.
• Namesto tega sta dosegla –140 (ker sta 140 točk prepustila East–West).

Skupna razlika je:

130 + 140 = 270 točk.

Po uradni IMP lestvici razlika 270 točk pomeni 7 IMP-ov.

Zato program izpiše:

IMPs NS: –7

Minus pomeni, da so North–South izgubili 7 IMP-ov, oziroma enakovredno:

• North–South: –7 IMP
• East–West: +7 IMP

To je običajen način prikaza v bridge programih.

Par (optimalni) rezultat se vedno prikazuje iz vidika NS

Če želiš, ti lahko tudi razložim, zakaj je v tem primeru računalnik določil par +130, saj je to najzanimivejši del analize.

Da. V WBridge5 je to pravilo dosledno pri vseh analizah.

Program Par vedno prikazuje z vidika North–South (NS), ne glede na to:

• kdo je izvajalec (North, South, East ali West),
• katera stran je igrala pogodbo,
• kdo je dosegel dejanski rezultat.

To pomeni:

Par	Pomen
Par +110	North–South lahko ob optimalni igri dosežeta +110.
Par +620	North–South lahko dosežeta +620.
Par –140	East–West lahko dosežeta +140.
Par –1370	East–West lahko dosežeta +1370.

Zato lahko Par vedno bereš tako:

• “+” → teoretična prednost North–South.
• “–” → teoretična prednost East–West.

Enako velja tudi za stolpec IMPs NS:

• IMPs NS +6 = North–South sta pridobila 6 IMP-ov glede na par.
• IMPs NS –7 = North–South sta izgubila 7 IMP-ov glede na par (East–West sta pridobila 7 IMP-ov).

To je standardni način prikaza, ki ga uporablja WBridge5 pri analizi partij, zato lahko pri vseh analizah uporabljaš to pravilo.

Rezanje s krajšimi aduti (ruffing in the short trump hand ali crossruff) je ena najpomembnejših tehnik v bridžu za razvijanje dodatnih štihov.

Značilnosti rezanja s krajšimi aduti

1. Režeš v roki z manj aduti
   • Običajno v slepi roki, lahko pa tudi v izvajalčevi.
   • Zato se tehnika imenuje rezanje s krajšimi aduti.
2. Ustvarja dodaten štih
   • Karta, ki bi sicer izgubila, postane štih, ker jo prerežeš z adutom.
3. Najpogosteje gre za razdelitev 4–3 ali 5–3
   • Primer: ♦A543 nasproti ♦K63.
   • Četrto karto v daljši roki prerežeš v krajši adutni roki.
4. Adutov ne pobiraš prezgodaj
   • Če najprej pobereš vse adute, izgubiš možnost rezanja.
   • Najprej razviješ dodatni štih, šele nato pobiraš adute.
5. Potrebuješ prehode med rokama
   • Do krajše adutne roke moraš priti ob pravem času.
   • Zato je načrtovanje prehodov zelo pomembno.
6. Dolga stranska barva je vir dodatnih štihov
   • Pogosto je to četrta ali peta karta v eni izmed barv.
7. Obramba lahko poskuša preprečiti rezanje
   • Napad z adutom zmanjšuje število adutov za rezanje.
   • Če večkrat igra adute, lahko rezanje popolnoma onemogoči.
8. Pogosto moraš nasprotniku prepustiti štih
   • Po pobiranju figur v stranski barvi namerno izgubiš štih, nato pa prerežeš naslednjo karto.
9. Večja razlika v dolžini adutov pomeni več možnosti
   • Če ima ena roka precej več adutov (npr. 6–2 ali 5–2), je lahko več priložnosti za rezanje.
   • Pri razdelitvi 4–4 je rezanje s krajšimi aduti običajno manj učinkovito.
10. Rezanje je lahko enkratno ali večkratno
    • Enkratno rezanje prinese en dodaten štih.
    • Večkratno rezanje vodi do tehnike križnega rezanja (crossruff).
11. Pomembno je štetje adutov
    • Vedeti moraš, koliko adutov imaš ti in koliko jih ima obramba.
    • Tako oceniš, ali boš po rezanju še vedno obvladoval adutno igro.
12. Gre za načrt igre že pred prvim štihom
    • Takoj po ataki oceniš:
      • koliko gotovih štihov imaš,
      • koliko jih še potrebuješ,
      • ali jih lahko razviješ z rezanjem.

Kdaj je rezanje s krajšimi aduti najbolj učinkovito?

• imaš dolgost v stranski barvi (4–3, 5–3, 5–2 …),
• potrebuješ enega ali več dodatnih štihov,
• imaš dovolj prehodov med rokama,
• obramba še ni pobrala tvojih adutov,
• rezanje ustvari štih, ki ga sicer ne bi mogel dobiti.

To je ena od osnovnih tehnik razvijanja štihov pri igri v adutni pogodbi in jo uporabljajo igralci vseh ravni – od začetnikov do vrhunskih tekmovalcev.

Beseda par pomeni izenačen, uravnotežen ali najbolj primeren.

V bridžu ima nekoliko poseben pomen. Izvira iz angleške besede par, ki v športu in igrah pomeni pričakovani oziroma optimalni rezultat.

Lahko si jo zapomniš tako:

• Par rezultat = optimalni rezultat.
• Doseči par = doseči toliko, kolikor je na tej razdelitvi ob najboljši igri sploh mogoče.

Enak izraz uporabljajo tudi v golfu:

• Par 4 pomeni, da naj bi vrhunski igralec luknjo odigral v štirih udarcih.
• Če jo odigra v štirih udarcih, je dosegel par.

V bridžu pa:

• Par = 420 pomeni, da je 420 optimalni rezultat na tej razdelitvi ob popolni igri obeh strani.

Zato se v slovenščini beseda par najlažje razume kot optimalni ali teoretično najboljši rezultat.

Angleška beseda par ima več pomenov, vsi pa izhajajo iz iste ideje: enakost, izenačenost ali standard.

Najpogostejši pomeni so:

1. Enakost, izenačenost
   • on a par with = na isti ravni kot
   • Their skills are on a par. = Njune sposobnosti so enakovredne.
2. Standard ali norma
   • up to par = na pričakovani ravni
   • below par = pod pričakovano ravnjo
3. V golfu
   • par je število udarcev, ki jih naj bi zelo dober igralec potreboval za luknjo.
   • Če luknjo odigra v toliko udarcih, je dosegel par.
4. V bridžu
   • par pomeni optimalni oziroma teoretično najboljši rezultat, ki ga lahko ob popolni igri dosežeta obe strani.
   • Če WBridge5 prikaže Par: 420, pomeni, da je 420 optimalni rezultat te razdelitve. Nobena stran z najboljšo možno igro ne more doseči boljšega izida.

Zanimivo je, da beseda par izvira iz latinske besede par, ki pomeni enak, enakovreden. Iz tega se je razvila današnja raba v angleščini za nekaj, kar predstavlja pravi standard ali pričakovano vrednost. Zato je v bridžu izraz par pravzaprav kratica za par score – standardni oziroma optimalni rezultat.

V WBridge5 je odgovor odvisen od tega, kaj želiš narediti s PBN datoteko:

• Yes → nova partija se doda na konec obstoječe datoteke (append).
• No → obstoječa datoteka se prepiše z vsebino, ki jo trenutno shranjuješ (overwrite). To potrjuje tudi besedilo v oknu: “If you reply No then the file will be overwritten.” (Documentation Service)

Če si:

• odprl eno samo partijo,
• jo popravil,
• in želiš, da se stara različica zamenja z novo,

potem klikni No.

Če pa želiš zbirki PBN dodati še eno novo partijo, ne da bi izbrisal stare, klikni Yes.

Glede na to, da si napisal “Želim shraniti spremembe”, priporočam, da izbereš No, saj bo datoteka posodobljena s trenutno različico.

To je zelo pogost občutek in ni samo občutek – pogosto je tudi res.

V obrambi si namreč odvisen od več dejavnikov:

• Moči partnerja. Če ima izvajalec večino figur, obramba pogosto preprosto ne more pobrati veliko štihov.
• Pogodbe. Včasih je že uspeh to, da izvajalca omejiš na pogodbo. Na primer, če ima dovolj za 10 štihov, ti pa mu ne dovoliš enajstega ali dvanajstega, si opravil dobro obrambo, čeprav si pobral le 3 štih.
• Razdelitve kart. Včasih ima izvajalec ugodno razdelitev in obramba nima veliko možnosti.
• Točkovanja. Pri IMP-ih je pomembno predvsem, da ne dovoliš presežnih štihov. Pri matchpointih pa lahko en sam dodaten štih pomeni veliko razliko.

Veliko igralcev ima občutek, da je obramba manj “nagrajena” kot igra izvajalca. Izvajalec lahko z dobrim impasom ali promocijo figure pridobi več dodatnih štihov, medtem ko obramba pogosto samo preprečuje škodo.

Izkušeni igralci zato pravijo:

Dobra obramba se pogosto ne opazi – opazi se šele slaba obramba.

Če si z dobro obrambo preprečil izvajalcu en presežni štih ali ga celo spravil za enega, si lahko dosegel odličen rezultat, čeprav si osebno pobral le dva ali tri štihe.

Zanimivo je tudi, da statistično izvajalec običajno osvoji približno 60–70 % vseh štihov, saj je pogodbo licitirala stran z več moči. Zato je povsem normalno, da se obramba pogosto zdi “revna” s štihi. Pomembneje je vprašanje:

• Ali si našel najboljšo atako?
• Ali sta s partnerjem pravilno signalizirala?
• Ali sta preprečila dodatne štihe?

Če je odgovor pritrdilen, je bila obramba uspešna, ne glede na to, koliko štihov si osebno pobral.

V teoriji bridža se tehnike razvijanja štihov običajno delijo na naslednje skupine:

1. Impas (Finesse)
   Poskušamo ujeti manjkajočo figuro z igranjem mimo nje.
2. Izbijanje figure (Driving out an honor)
   Nasprotnika prisilimo, da čim prej vzame štih z asom, kraljem ali drugo visoko figuro, nato pa naše nižje karte postanejo zmagovalne.
3. Razvijanje dolge barve (Establishing a long suit)
   Z večkratnim igranjem barve izčrpamo nasprotnikove karte, nato pa postanejo naše nizke karte zmagovalne.
4. Promocija aduta (Trump promotion)
   Z ustreznim odigravanjem dosežemo, da nižji adut postane zmagovalni.
5. Rezalni impas (Ruffing finesse)
   Posebna oblika impasa v pogodbi z adutom. Če branilec ne pokrije figure, odvržemo zgubo; če jo pokrije, prerežemo z adutom.
6. Rezanje na kratki strani (Crossruff / ruffing losers)
   Štihe razvijamo z rezanjem kart v roki ali na mizi, kjer imamo krajšo adutno dolžino.
7. Stisk (Squeeze)
   Branilca prisilimo, da zavrže pomembno karto in s tem razvijemo dodaten štih.
8. Met (Throw-in / Endplay)
   Branilca prisilimo, da odigra karto, ki nam koristi.
9. Vsiljeni odmet (Strip and endplay)
   Odstranimo vse varne izhode branilca in ga prisilimo v neugodno odigravanje.
10. Padca figure (Drop)
    Računamo, da bo manjkajoča figura padla pod višjo karto (npr. asom ali kraljem), namesto da bi igrali impas.
11. Kombinirana igra (Combination play)
    Združimo več tehnik, na primer:
    • impas + padec figure,
    • impas + razvijanje dolžine,
    • impas + promocija aduta.

---

Za začetni oziroma srednji tečaj bridža

Po mojem mnenju je najbolj smiselno predstaviti teh sedem osnovnih tehnik:

1. Impas.
2. Izbijanje figure.
3. Razvijanje dolge barve.
4. Padca figure.
5. Promocija aduta.
6. Rezalni impas.
7. Rezanje zgub (crossruff).

Šele v nadaljevalnem delu bi dodal:

• stisk,
• met,
• strip and endplay,
• kombinirane tehnike.

To je tudi razdelitev, ki ji sledi večina sodobnih bridževskih učbenikov in učnih programov.

V bridžu se pogosto uporabljajo naslednje kratice:

LHO (Left-Hand Opponent) = levi nasprotnik

RHO (Right-Hand Opponent) = desni nasprotnik

Opener = odpiratelj

Responder = odzivalec

Beseda double pomeni podvojitev.

V bridgeu je bila kontra prvotno namenjena temu, da podvoji vrednost pogodbe, če nasprotniki pogodbe ne izpolnijo ali jo izpolnijo. Zato se imenuje double.

Ko torej rečemo takeout double, dobesedno pomeni:

pozivna (informativna) kontra, ki tehnično še vedno podvoji pogodbo, vendar njen pravi namen ni kaznovanje, temveč partnerju pokazati močno karto in ga pozvati k licitaciji.

To je posebnost bridgea:

• Double je vedno ista licitacija (X).
• Njen pomen pa je odvisen od okoliščin.

Na primer:

• Penalty double – kazenska kontra: želiš, da nasprotniki igrajo to pogodbo podvojeno.
• Takeout double – informativna kontra: želiš, da partner licitira.
• Negative double – negativna kontra: pokaže določene nelicitirane barve.
• Support double – kontra podpore: pokaže podporo partnerjevi barvi.

Torej je double ime za samo licitacijo (X), pridevnik pred njo (takeout, penalty, negative, support …) pa pove, kakšen pomen ima ta kontra v dani situaciji.

Da, pravilno razumeš. BXP (Bridge Experience Points) niso nagrada za število odigranih partij, ampak predvsem za uspešne rezultate na premium turnirjih BBO.

Na tvoji sliki je razvidno:

• Current level: 11
• BXP: 3,26
• Do naslednje ravni: 0,74 BXP

Razčlenitev:

• Bridge Zveza Slovenije: 3,15 BXP
• American Contract Bridge League (ACBL): 0,11 BXP

To pomeni, da si skoraj vse točke osvojil na turnirjih, ki jih organizira Bridge Zveza Slovenije.

Kako se pridobivajo BXP?

BXP se dodelijo glede na:

• doseženo uvrstitev na turnirju,
• velikost in moč konkurence,
• vrsto (premium) turnirja.

Če bi na primer odigral:

• 100 slabih turnirjev, bi lahko pridobil zelo malo BXP.
• 10 odličnih turnirjev z visokimi uvrstitvami, pa bi lahko pridobil precej več BXP.

Zato BXP bolje odražajo uspešnost na uradnih turnirjih kot pa samo aktivnost.

V tvojem primeru je 3,26 BXP rezultat tvojih dosežkov na turnirjih Bridge Zveze Slovenije, ne pa števila odigranih desk ali partij.

Do razlik prihaja zato, ker obstajata dva različna načina razvrščanja moči lista. Nobeden ni napačen – gre le za drugačno filozofijo delitve.

Na tvoji sliki so razredi:

Odpiratelj	Pomen
12–14	minimalni list
15–17	vabilni list
18+	maksimalni list

Nekateri avtorji pa uporabljajo:

Odpiratelj	Pomen
13–15	minimalni list
16–18	vabilni list
19–21	maksimalni list

Zakaj?

1. Prvi sistem izhaja iz najšibkejšega možnega odprtja

Ker lahko odpreš že z 12 figurami, je logično, da je:

12–14 = minimum,

15–17 = sredina,

18+ = maksimum.

Ta način uporablja veliko evropskih učbenikov, predvsem pri učenju licitacije.

2. Drugi sistem uporablja sredino okoli 17 figur

Nekateri želijo imeti razrede enako široke:

13–15

16–18

19–21

Tukaj se 12-figur ne obravnava kot “pravi minimum”, ampak kot nekoliko posebna odprtja (zelo dobra razdelitev, dobra barva ipd.).

Kateri je bolj logičen?

Če igraš standardni sistem (2/1, SAYC, Better Minor), je po mojem mnenju bolj naravna delitev:

12–14 = minimalni list,

15–17 = vabilni oziroma srednje močan list,

18+ = maksimalni list.

Razlog je preprost: odprtje je možno že z 12 figurami, zato mora biti tudi 12 vključeno v minimalni razred.

V praksi

Predpostavimo, da odpreš 1♥.

12–14 figur → partner naj ne pričakuje dodatne moči.

15–17 figur → imaš nekaj rezerve in lahko sprejmeš povabilo v igro.

18+ figur → zelo močan list, pogosto boš iskal pot do igre ali celo do šlema.

Kaj uporabljajo vrhunski igralci?

Večina sodobnih licitacijskih sistemov (2/1 Game Force, Standard American, Precision pri naravnih odprtjih) ne govori toliko o točnih razredih 13–15 ali 15–17, ampak uporablja izraze:

• minimum (minimalni list),
• medium (srednje močan list),
• maximum (maksimalni list).

Točne meje se nato prilagodijo posameznemu sistemu. Če je odprtje možno že z 12 figurami, je razdelitev 12–14 / 15–17 / 18+ najbolj skladna s tem sistemom. Ker ti uporabljaš sistem 2/1 Game Forcing, bi priporočal prav to razvrstitev.

12-figur se ne obravnava kot “pravi minimum”, ampak kot nekoliko posebna odprtja (zelo dobra razdelitev, dobra barva ipd.)

Ta stavek pomeni, da nekateri avtorji ne priporočajo odpiranja z vsemi listi, ki imajo 12 figur. Menijo, da je 12 figur pogosto premalo za odprtje, razen če ima list dodatne odlike.

Pri odločanju o odprtju niso pomembne samo figure (HCP), ampak tudi:

dobra razdelitev (npr. 5-5, 6-4),

dolga kakovostna barva,

koncentracija figur v dolgih barvah,

malo figur v kratkih barvah.

Primer 1 – 12 figur, vendar neprimeren za odprtje

♠ K 8 5
♥ Q 9 4
♦ K 8 3
♣ Q 10 7 3

To je 12 figur, vendar:

• razdelitev je 4-3-3-3,
• ni petkartne barve,
• figure so razpršene.

Veliko igralcev bi s takim listom pasiralo, čeprav ima 12 figur.

Primer 2 – 12 figur, primeren za odprtje

♠ A K J 9 7 4
♥ 8 5
♦ K 7 3
♣ 9 4

Tudi ta list ima 12 figur, vendar:

kakovostna šestkartna pikova barva,

dve hitri štih (A, K),

zelo usmerjena moč.

Tak list je skoraj vedno odprtje 1♠.

Zakaj potem nekateri začnejo z 13–15?

Njihovo razmišljanje je:

12 figur niso vedno dovolj za odprtje.

13 figur pa skoraj vedno pomenijo normalno odprtje.

Zato razrede pišejo:

13–15 = minimum,

16–18 = sredina,

19–21 = maksimum.

S tem dejansko opisujejo tipično moč odprtij, ne vseh teoretično dovoljenih odprtij.

Kaj pa v sodobnem bridžu?

Danes večina igralcev uporablja pravilo 20:

Odpreš, če je število figur + število kart v dveh najdaljših barvah ≥ 20.

Na primer:

12 figur + 5-5 razdelitev = 12 + 10 = 22 → odpreš.

12 figur + 4-3 razdelitev = 12 + 7 = 19 → običajno pasiraš.

Zato je mogoče razumeti oba pristopa:

12–14 / 15–17 / 18+ izhaja iz teoretično dovoljenih odprtij.

13–15 / 16–18 / 19–21 pa predpostavlja, da veliko 12-figur sploh ne bo odprlo, zato začne razvrščanje pri 13 figurah.

Drugi sistem uporablja sredino okoli 17 figur

Ko sem napisal, da drugi sistem uporablja sredino okoli 17 figur, sem imel v mislih, da avtorji želijo razdeliti običajno moč odprtij na tri približno enako široke skupine.

Poglejmo obe delitvi.

Prva delitev

Figure	Razred
12–14	minimalni
15–17	srednji (vabilni)
18+	maksimalni

Ta delitev izhaja iz dejstva, da lahko odpreš že z 12 figurami.

Druga delitev

Figure	Razred
13–15	minimalni
16–18	srednji (vabilni)
19–21	maksimalni

Tu so vsi razredi široki približno tri figure:

minimum = 13, 14, 15,

sredina = 16, 17, 18,

maksimum = 19, 20, 21.

Opaziš, da je 17 figur približno na sredini drugega razreda. Zato sem napisal, da je sistem “centriran okoli 17 figur”.

Zakaj ravno 17?

Ker je 17 figur približno povprečna moč dobrega odpiralnega lista. Če pogledaš razpon običajnih odprtij (13–21), je sredina:

[
\frac{13+21}{2}=17
]

Zato nekateri avtorji postavijo razrede simetrično okoli te vrednosti.

To pa ne pomeni …

… da je 17 figur kakšna posebna meja v pravilih bridža. Gre samo za priročno razdelitev.

V praksi igralec z 17 figurami pogosto še vedno licitira podobno kot igralec s 16 figurami. Pomembnejši so:

razdelitev,

kakovost barv,

položaj figur,

licitacija partnerja.

Katera delitev je bolj uporabna?

Če uporabljaš sodobni sistem 2/1 Game Forcing in pravilo 20, je delitev:

12–14 minimum,

15–17 srednji list,

18+ maksimum

običajno bolj naravna, ker upošteva, da lahko povsem pravilno odpreš tudi z 12 figurami, kadar ima list dovolj dodatnih odlik.