V bridžu se pogosto uporabljajo naslednje kratice:

LHO (Left-Hand Opponent) = levi nasprotnik

RHO (Right-Hand Opponent) = desni nasprotnik

Opener = odpiratelj

Responder = odzivalec

Beseda double pomeni podvojitev.

V bridgeu je bila kontra prvotno namenjena temu, da podvoji vrednost pogodbe, če nasprotniki pogodbe ne izpolnijo ali jo izpolnijo. Zato se imenuje double.

Ko torej rečemo takeout double, dobesedno pomeni:

pozivna (informativna) kontra, ki tehnično še vedno podvoji pogodbo, vendar njen pravi namen ni kaznovanje, temveč partnerju pokazati močno karto in ga pozvati k licitaciji.

To je posebnost bridgea:

• Double je vedno ista licitacija (X).
• Njen pomen pa je odvisen od okoliščin.

Na primer:

• Penalty double – kazenska kontra: želiš, da nasprotniki igrajo to pogodbo podvojeno.
• Takeout double – informativna kontra: želiš, da partner licitira.
• Negative double – negativna kontra: pokaže določene nelicitirane barve.
• Support double – kontra podpore: pokaže podporo partnerjevi barvi.

Torej je double ime za samo licitacijo (X), pridevnik pred njo (takeout, penalty, negative, support …) pa pove, kakšen pomen ima ta kontra v dani situaciji.

Da, pravilno razumeš. BXP (Bridge Experience Points) niso nagrada za število odigranih partij, ampak predvsem za uspešne rezultate na premium turnirjih BBO.

Na tvoji sliki je razvidno:

• Current level: 11
• BXP: 3,26
• Do naslednje ravni: 0,74 BXP

Razčlenitev:

• Bridge Zveza Slovenije: 3,15 BXP
• American Contract Bridge League (ACBL): 0,11 BXP

To pomeni, da si skoraj vse točke osvojil na turnirjih, ki jih organizira Bridge Zveza Slovenije.

Kako se pridobivajo BXP?

BXP se dodelijo glede na:

• doseženo uvrstitev na turnirju,
• velikost in moč konkurence,
• vrsto (premium) turnirja.

Če bi na primer odigral:

• 100 slabih turnirjev, bi lahko pridobil zelo malo BXP.
• 10 odličnih turnirjev z visokimi uvrstitvami, pa bi lahko pridobil precej več BXP.

Zato BXP bolje odražajo uspešnost na uradnih turnirjih kot pa samo aktivnost.

V tvojem primeru je 3,26 BXP rezultat tvojih dosežkov na turnirjih Bridge Zveze Slovenije, ne pa števila odigranih desk ali partij.

Do razlik prihaja zato, ker obstajata dva različna načina razvrščanja moči lista. Nobeden ni napačen – gre le za drugačno filozofijo delitve.

Na tvoji sliki so razredi:

Odpiratelj	Pomen
12–14	minimalni list
15–17	vabilni list
18+	maksimalni list

Nekateri avtorji pa uporabljajo:

Odpiratelj	Pomen
13–15	minimalni list
16–18	vabilni list
19–21	maksimalni list

Zakaj?

1. Prvi sistem izhaja iz najšibkejšega možnega odprtja

Ker lahko odpreš že z 12 figurami, je logično, da je:

12–14 = minimum,

15–17 = sredina,

18+ = maksimum.

Ta način uporablja veliko evropskih učbenikov, predvsem pri učenju licitacije.

2. Drugi sistem uporablja sredino okoli 17 figur

Nekateri želijo imeti razrede enako široke:

13–15

16–18

19–21

Tukaj se 12-figur ne obravnava kot “pravi minimum”, ampak kot nekoliko posebna odprtja (zelo dobra razdelitev, dobra barva ipd.).

Kateri je bolj logičen?

Če igraš standardni sistem (2/1, SAYC, Better Minor), je po mojem mnenju bolj naravna delitev:

12–14 = minimalni list,

15–17 = vabilni oziroma srednje močan list,

18+ = maksimalni list.

Razlog je preprost: odprtje je možno že z 12 figurami, zato mora biti tudi 12 vključeno v minimalni razred.

V praksi

Predpostavimo, da odpreš 1♥.

12–14 figur → partner naj ne pričakuje dodatne moči.

15–17 figur → imaš nekaj rezerve in lahko sprejmeš povabilo v igro.

18+ figur → zelo močan list, pogosto boš iskal pot do igre ali celo do šlema.

Kaj uporabljajo vrhunski igralci?

Večina sodobnih licitacijskih sistemov (2/1 Game Force, Standard American, Precision pri naravnih odprtjih) ne govori toliko o točnih razredih 13–15 ali 15–17, ampak uporablja izraze:

• minimum (minimalni list),
• medium (srednje močan list),
• maximum (maksimalni list).

Točne meje se nato prilagodijo posameznemu sistemu. Če je odprtje možno že z 12 figurami, je razdelitev 12–14 / 15–17 / 18+ najbolj skladna s tem sistemom. Ker ti uporabljaš sistem 2/1 Game Forcing, bi priporočal prav to razvrstitev.

12-figur se ne obravnava kot “pravi minimum”, ampak kot nekoliko posebna odprtja (zelo dobra razdelitev, dobra barva ipd.)

Ta stavek pomeni, da nekateri avtorji ne priporočajo odpiranja z vsemi listi, ki imajo 12 figur. Menijo, da je 12 figur pogosto premalo za odprtje, razen če ima list dodatne odlike.

Pri odločanju o odprtju niso pomembne samo figure (HCP), ampak tudi:

dobra razdelitev (npr. 5-5, 6-4),

dolga kakovostna barva,

koncentracija figur v dolgih barvah,

malo figur v kratkih barvah.

Primer 1 – 12 figur, vendar neprimeren za odprtje

♠ K 8 5
♥ Q 9 4
♦ K 8 3
♣ Q 10 7 3

To je 12 figur, vendar:

• razdelitev je 4-3-3-3,
• ni petkartne barve,
• figure so razpršene.

Veliko igralcev bi s takim listom pasiralo, čeprav ima 12 figur.

Primer 2 – 12 figur, primeren za odprtje

♠ A K J 9 7 4
♥ 8 5
♦ K 7 3
♣ 9 4

Tudi ta list ima 12 figur, vendar:

kakovostna šestkartna pikova barva,

dve hitri štih (A, K),

zelo usmerjena moč.

Tak list je skoraj vedno odprtje 1♠.

Zakaj potem nekateri začnejo z 13–15?

Njihovo razmišljanje je:

12 figur niso vedno dovolj za odprtje.

13 figur pa skoraj vedno pomenijo normalno odprtje.

Zato razrede pišejo:

13–15 = minimum,

16–18 = sredina,

19–21 = maksimum.

S tem dejansko opisujejo tipično moč odprtij, ne vseh teoretično dovoljenih odprtij.

Kaj pa v sodobnem bridžu?

Danes večina igralcev uporablja pravilo 20:

Odpreš, če je število figur + število kart v dveh najdaljših barvah ≥ 20.

Na primer:

12 figur + 5-5 razdelitev = 12 + 10 = 22 → odpreš.

12 figur + 4-3 razdelitev = 12 + 7 = 19 → običajno pasiraš.

Zato je mogoče razumeti oba pristopa:

12–14 / 15–17 / 18+ izhaja iz teoretično dovoljenih odprtij.

13–15 / 16–18 / 19–21 pa predpostavlja, da veliko 12-figur sploh ne bo odprlo, zato začne razvrščanje pri 13 figurah.

Drugi sistem uporablja sredino okoli 17 figur

Ko sem napisal, da drugi sistem uporablja sredino okoli 17 figur, sem imel v mislih, da avtorji želijo razdeliti običajno moč odprtij na tri približno enako široke skupine.

Poglejmo obe delitvi.

Prva delitev

Figure	Razred
12–14	minimalni
15–17	srednji (vabilni)
18+	maksimalni

Ta delitev izhaja iz dejstva, da lahko odpreš že z 12 figurami.

Druga delitev

Figure	Razred
13–15	minimalni
16–18	srednji (vabilni)
19–21	maksimalni

Tu so vsi razredi široki približno tri figure:

minimum = 13, 14, 15,

sredina = 16, 17, 18,

maksimum = 19, 20, 21.

Opaziš, da je 17 figur približno na sredini drugega razreda. Zato sem napisal, da je sistem “centriran okoli 17 figur”.

Zakaj ravno 17?

Ker je 17 figur približno povprečna moč dobrega odpiralnega lista. Če pogledaš razpon običajnih odprtij (13–21), je sredina:

[
\frac{13+21}{2}=17
]

Zato nekateri avtorji postavijo razrede simetrično okoli te vrednosti.

To pa ne pomeni …

… da je 17 figur kakšna posebna meja v pravilih bridža. Gre samo za priročno razdelitev.

V praksi igralec z 17 figurami pogosto še vedno licitira podobno kot igralec s 16 figurami. Pomembnejši so:

razdelitev,

kakovost barv,

položaj figur,

licitacija partnerja.

Katera delitev je bolj uporabna?

Če uporabljaš sodobni sistem 2/1 Game Forcing in pravilo 20, je delitev:

12–14 minimum,

15–17 srednji list,

18+ maksimum

običajno bolj naravna, ker upošteva, da lahko povsem pravilno odpreš tudi z 12 figurami, kadar ima list dovolj dodatnih odlik.

Impas (angl. finesse) je ena najpomembnejših tehnik v bridžu. Imenujemo jo tudi igranje mimo, saj poskušamo osvojiti vzetek (z damo), ne da bi najprej premagali najvišjo nasprotnikovo karto (kralj).

Kako deluje?

Predpostavimo, da imate:

Na mizi (dummy): A Q

V roki: 5 4

Nasprotnika pa imata K in druge manjše karte.

Če bi takoj odigrali asa, bi kralj ostal nepremagan in z damo ne bi mogli osvojiti vzetka.

Namesto tega izvedete impas:

Iz roke odigrate majhno karto proti mizi.

Če igralec pred damo (leva obramba) ne odigra kralja, odigrate damo.

Če je kralj pri igralcu za damo (desna obramba), damo vzame kralj.

To je videti takole:

                A Q
                 ▲
                 │
5 4  ───────────►Q

Če je razpored kart tak:

                 A Q
K x x                     x x
                 5 4

bo dama osvojila vzetek.

Če pa je razpored:

                 A Q
x x                     K x x
                 5 4

bo desni nasprotnik prekril damo s kraljem in impas ne bo uspel.

Zakaj je impas koristen?

Z impasom poskušamo osvojiti vzetek s karto, ki ni najmočnejša. V zgornjem primeru dama zmaga, čeprav je kralj močnejša karta. Zato slovarska razlaga pravi:

“…omogoča igralcu dobiti vzetek s karto, ki tisti trenutek ni najmočnejša karta v barvi.”

Verjetnost uspeha

Če ne veste, pri katerem nasprotniku je kralj, ima impas običajno 50 % možnosti za uspeh, saj je enako verjetno, da je ključna karta pri levem ali desnem nasprotniku.

Primer iz prakse

Imate:

Miza:  A Q 7
Roka:  6 5 4

Potrebujete dva vzetka.

Pravilna igra je:

• odigrate majhno karto proti dami;
• če leva obramba ne doda kralja, odigrate damo.

Če je kralj pri desni obrambi, boste osvojili dva vzetka (A in Q). Če bi najprej odigrali asa, bi osvojili le enega.

Zapomnite si: impas ni ugibanje, ampak načrtna tehnika, s katero izkoristimo verjetno lego visoke nasprotnikove karte in skušamo z nižjo karto osvojiti dodaten vzetek.

Impas (finesa) v bridžu

Impas (angl. finesse) je ena najpomembnejših tehnik igre v bridžu. Gre za način odigravanja barve, pri katerem poskušamo osvojiti štih z nižjo častno karto, čeprav nasprotnik še vedno drži višjo karto.

Namesto da bi čakali, da višja karta »pade«, jo poskušamo obiti.

Osnovno načelo

Impas temelji na predpostavki, da je manjkajoča figura pri enem izmed nasprotnikov.

Če pravilno uganemo, pri katerem nasprotniku je, osvojimo več štihov, kot bi jih z običajno igro.

Najenostavnejši primer

Miza
A Q

Roka
J x

Manjka kralj.

Odigramo fanta (J) proti mizi.

Če je kralj na desni

         K x
A Q
J x

če nasprotnik pokrije s kraljem, vzamemo z asom, dama postane winner;

če ne pokrije, fant zmaga.

V obeh primerih osvojimo tri štihe.

Če je kralj na levi

K x
      A Q
      J x

Levi nasprotnik lahko kralja odigra pred fantom.

Impas ne uspe.

Verjetnost uspeha

Če nimamo nobenih informacij o razdelitvi kart, je uspešnost enostavnega impasa približno

50 %.

Zakaj impas deluje?

Impas izkorišča vrstni red igranja.

Igralec, ki sedi za našo figuro, mora odločiti:

ali bo pokril,

ali bo prepustil štih.

Ne glede na odločitev lahko pogosto pridobimo dodaten štih.

Vrste impasov

1. Impas proti kralju

AQ
Jxx

Igramo fanta.

2. Impas proti dami

AK
Jxx

Igramo fanta proti kralju.

Če je dama na desni, dobimo dodaten štih.

3. Impas proti fantu

AK10
9xx

Igramo devetko.

Če je fant na desni, zmaga devetka.

4. Dvojni impas

AQ10
98x

Manjkata kralj in fant.

Najprej impasiramo kralja.

Če uspe, lahko kasneje impasiramo še fanta.

5. Globoki impas

Primer:

A108
765

Poskušamo osvojiti štih z osmico ali sedmico proti višji častni karti.

Takšni impasi so redkejši.

Kdaj impasirati?

Impasiramo, kadar:

želimo osvojiti največje možno število štihov,

nimamo boljšega načina igre,

nimamo informacij, ki bi kazale drugačno razdelitev.

Kdaj ne impasiramo?

Včasih je pravilno igrati na padec karte.

Primer:

AQJ
xxx

Če manjkata le kralj in nekaj malih kart, je lahko pravilneje odigrati asa in damo ter upati, da kralj pade zaradi verjetnejše razdelitve.

Vedno primerjamo:

• verjetnost uspešnega impasa,
• verjetnost, da bo častna karta padla sama.

---

Položaj manjkajoče karte

Impas uspe le, če je manjkajoča karta za našo karto.

Primer:

Levi igralec   Desni igralec
     K               -

→ impas ne uspe.

Levi igralec   Desni igralec
     -               K

→ impas uspe.

Psihološki vidik

Izkušeni igralci poskušajo iz licitacije in dosedanje igre ugotoviti:

kdo verjetneje drži manjkajočo častno karto,

ali je nasprotnik že pokazal določeno dolžino barve,

ali je iz odigranih kart mogoče sklepati na razdelitev.

Zato vrhunski igralci ne impasirajo zgolj na slepo, ampak svojo odločitev pogosto utemeljijo z informacijami, ki so jih zbrali med licitacijo in igro.

Osnovno pravilo

Impasiramo proti igralcu, za katerega domnevamo, da drži manjkajočo častno karto.

Če nimamo nobenih dodatnih informacij, ima enostavni impas približno 50-odstotno verjetnost uspeha, vendar je pogosto najboljša igra, saj omogoča osvojitev največjega možnega števila štihov.

Kostrevc, L. 2007. Slovar izrazov pri bridžu | PDF |.

Kostrevc, L. 2007. Pomenski slovar pri bridžu | PDF |.

Angleška razlaga izrazov pri bridžu | HTML |

V zgornji tabeli so osnove za licitiranje, kako visoko bomo igrali: 1., 2. in 3.nivo, manše, mali slem ali veliki slem. Pri licitaciji imamo vedno odpiralca in odzivalca. Pri odigravanju pa izvajalca, mizo in 2 nasprotnika (potencialni nadklicatelj in odzivalec na nadklic). Če ima odpiralec in odzivalec minimalni list (glej razrede v tabeli, ki so napisani pod barvasto tabelo), bomo igrali nizko (1. ali 2. nivo). Če imata odpiralec in odzivalec vabilna lista, bo to manša. Če imata oba maksimalna lista, bo to veliki ali mali slem. V bridžu vedno želimo narediti več točk kot nasprotniki, bodisi v izvajanju ali obrambi. Npr. Če doseže izvajalec 80 % točk, jih obramba doseže 20 %, kajti če mi kot izvajalci pišemo npr. 400 točk, jih nasprotnik piše -400 točk. Potem je pa samo še odvisno, koliko točk naredijo za drugimi mizami. Npr. da jih za drugimi mizami naredijo kot izvajalci 430, 430, 460, 920, bomo mi pisali kot izvajalci 0 %, naši nasprotniki za mizo pa 100 %.

Anomalija pomeni odstopanje od pričakovanega ali običajnega. V bridžu bi jo lahko uporabili za situacije, ko se zgodi nekaj nepričakovanega, na primer:

partner licitira v nasprotju z dogovorjenim sistemom,

nasprotnik odigra karto, ki je v nasprotju z normalno logiko,

razdelitev kart je izjemno nenavadna,

miza nima pričakovane razporeditve kart.

Če pa govorimo o situaciji:

“Režeš zgubitek. Miza ne igra, kar si pričakoval.”

je bolj naravno reči:

nepričakovan razvoj igre,

nepričakovana obramba,

odstopanje od pričakovanega plana igre,

presenetljiva poteza.

Če je razlog v partnerju, ki je licitiral drugače od dogovora, pa bi lahko rekli:

licitacijska anomalija,

odstopanje od sistemskega dogovora,

nesporazum v licitaciji.

Za bridž bi zato izraz anomalija uporabljal predvsem za izjemne ali nepričakovane situacije, ne pa za vsako napako.

Primer:

“Pri načrtovanju igre moramo biti pripravljeni tudi na anomalije – partner lahko odstopi od dogovorjene licitacije, obramba lahko odigra nepričakovano, miza pa se lahko izkaže za povsem drugačno, kot smo sklepali iz licitacije.”

To je povsem razumljiva in strokovno sprejemljiva uporaba izraza.

Kliknite za PDF spodnje slike.

To je še slabša situacija za obrambo.

Če **eden reže, drugi pa odvrže (odmeče)**, obramba izvajalcu omogoči, da brez izgube pridobi dodatno vrednost.

Primer:

**Adut:** ♠

**Miza**

* ♠ A
* ♥ 7

**Izvajalec**

* ♠ 5
* ♦ K

Oba sta prazna v ♣.

Branilec odigra ♣.

* **Miza reže** s ♠A.
* **Izvajalec odvrže** ♦K (ali drugo izgubljajočo karto).

Kaj se je zgodilo?

* Obramba ni dobila štih.
* Izvajalec se je znebil izgubljajoče karte.
* Adut, s katerim je miza rezala, bi morda moral porabiti kasneje, vendar je izvajalec v zameno odpravil svojo slabost.

Temu pravimo **ruff and discard** (včasih tudi *sluff and ruff*):

* **ruff** = rezanje z adutom,
* **discard (sluff)** = odmetavanje druge karte.

To je za obrambo pogosto zelo neugodno, ker:

* izvajalec dobi štih,
* hkrati pa se znebi izgubljajoče karte,
* zato lahko na koncu naredi en štih več, kot bi ga sicer.

### Pravilo za obrambo

Če sumiš, da je:

* **ena stran prazna** v barvi in bo rezala,
* **druga stran prazna** in bo odmetavala,

potem tej barvi skoraj nikoli ne igraj. S takim odigravanjem lahko izvajalcu podariš brezplačen **ruff and discard**, kar je ena najdražjih obrambnih napak.