Ta misel je zelo lepa in se odlično povezuje z učenjem bridža. Poglejva jo stavek za stavkom.
»Učenje je odkrivanje tistega, kar že znamo.«
To ne pomeni dobesedno, da vse že znamo. Pomeni, da pri učenju pogosto povežemo novo znanje z nečim, kar že razumemo.
Pri bridžu si na primer že večkrat opazil, da nasprotnik, ki je veliko licitiral, verjetno drži precej figur. Ko se pozneje naučiš sistematično šteti njegove FT, pravzaprav dobiš pravilo in metodo za nekaj, kar si prej že intuitivno zaznaval.
»Z delom pokažemo, da to znamo.«
Ni dovolj, da prebereš:
»Pred odigravanjem preštej svoje zgubitke.«
Pravo znanje pokažeš šele takrat, ko dobiš razdelitev in sam dejansko prešteješ zgubitke ter na tej osnovi narediš načrt igre.
Pri bridžu je to velika razlika med:
»Poznam to pravilo.«
in
»Znam ga uporabiti za mizo.«
»S poučevanjem spomnimo druge, da to znajo tudi oni.«
Dober učitelj ne poda samo odgovora:
»Odigraj ♠9.«
Ampak igralca vodi z vprašanji:
Kaj je West licitiral? Koliko FT je že pokazal? Katere figure mu še lahko ostanejo? Kje je verjetneje ♠J?
In učenec na koncu sam pride do odgovora.
To je bistvo tega stavka: učitelj ti pomaga, da začneš uporabljati lastno sposobnost razmišljanja.
Najgloblji je zadnji stavek
»Najboljše poučujemo tisto, o čemer se moramo največ naučiti.«
Na prvi pogled se sliši protislovno. Zakaj bi najbolje poučeval nekaj, česar se moraš še veliko naučiti?
Ker te poučevanje prisili v globlje razumevanje.
Če sam znaš uporabiti Stayman, je to ena stopnja znanja.
Če pa moraš nekomu razložiti:
Zakaj uporabljamo Stayman?
Kdaj ga uporabimo?
Zakaj ga v neki situaciji ne smemo?
Kaj naredimo po 2♦, 2♥ ali 2♠?
Kaj se spremeni po nasprotnikovem nadklicu?
moraš snov razumeti veliko globlje.
Ko učenec vpraša »Zakaj?«, hitro ugotoviš, ali nekaj zares razumeš ali si se samo naučil pravila.
Zato bi celoten citat skrčil v eno misel:
Znanje ni to, kar smo prebrali ali si zapomnili. Znanje postane pravo šele, ko ga znamo uporabiti, razložiti in povezovati z novimi situacijami.
In pri bridžu je to še posebej očitno: poznati 30 konvencij ni isto kot znati dobro igrati bridž. Dober bridžist zna iz naučenega razmišljati in pojasniti, zakaj je določena odločitev pravilna.
To je pravzaprav posvetilo in povabilo bralcu, še preden Marjan Zadel začne z bridžno vsebino. Iz njega se precej lepo vidi, kako razume bridž in učenje.
1. »Knjigo posvečam tistim, ki s svojim delom in znanjem pomagajo narediti svet boljši in lepši.«
S tem avtor pove, da knjige ne namenja samo dobrim bridžistom. Ceni predvsem znanje, delo in pripravljenost pomagati drugim.
To se lepo povezuje tudi s poučevanjem bridža: znanje ni pomembno samo zato, da sam dobro igraš, ampak tudi zato, da ga predajaš drugim.
2. »Individualnost je lahko kakovost, občutek za kolektivnost pa je nekaj izjemnega in neprecenljivega.«
To je zelo povezano z bridžem.
Pri bridžu moraš biti samostojen mislec. Sam moraš analizirati karte, računati, sklepati in sprejemati odločitve.
Toda bridž je hkrati partnerska igra.
Lahko si izvrsten posameznik, toda če s partnerjem ne sodelujeta, ne razumeta licitacije drug drugega, ne uporabljata enakih dogovorov in si v obrambi ne izmenjujeta informacij, bosta težko uspešna.
Zadel torej poudarja:
dober posameznik + dober partner ≠ avtomatično dober par
Potrebna je še usklajenost.
To je pri bridžu izredno pomembno. Če partner na primer odigra določeno karto kot signal, moraš vedeti, kaj ti z njo sporoča. Če jo vsak razume drugače, individualno znanje ne pomaga veliko.
3. Peter Pan in »izjemno popotovanje«
Najbolj poetičen je zadnji odstavek:
»Samo kdor je vesel, nedolžen in brezskrben, lahko leti kot Peter Pan.«
Peter Pan tukaj predstavlja domišljijo, radovednost in sposobnost, da se prepustimo nečemu novemu.
Nato Zadel bralca povabi na:
»izjemno popotovanje«
To popotovanje je seveda učenje bridža.
Zanimivo je, da pravi, da napotki niso preprosti. Torej bralcu že na začetku pove:
Ta knjiga ne bo lahka. Morali boste razmišljati.
Toda trud naj bi bil nagrajen.
4. »Greste najprej na desno, potem pa naravnost do jutra.«
To je navezava na Petra Pana in pot v deželo Nije (Neverland). Ne smemo je razumeti dobesedno.
Sporočilo je približno:
Odpravili se bomo nekam, kjer običajna pravila vsakdanjega razmišljanja niso vedno dovolj.
In to je zelo dobra prispodoba za bridž. Pri bridžu pogosto iščeš nekaj, česar ne vidiš – nasprotnikove karte.
5. »…vzemite s seboj … prijetnih misli in ščepec vilinskega prahu.«
Tudi to je metafora. Zadel želi, da se bralec knjige ne loti kot suhoparnega učbenika.
Potrebuješ:
radovednost, veselje do igre, domišljijo, potrpežljivost in pripravljenost razmišljati.
»Vilinski prah« je tista igrivost, zaradi katere bridž ni samo matematika in pravila.
Kaj nam to pove o naslovu Trije pomembni koraki?
Že ta uvod nakazuje, da Zadel bridža ne predstavlja samo kot zbirke konvencij. Zanj je bridž potovanje od znanja k razmišljanju in od posameznika k sodelovanju s partnerjem.
Zelo lepo bi lahko njegovo sporočilo strnili:
Teorijo se lahko naučiš. Dobrega bridža pa se moraš naučiti razmišljati, čutiti partnerstvo in ga igrati.
Zato se mi zdi naslov Bridgeologija precej posrečen. Ne obljublja samo »pravil bridža«, ampak nekakšno vedo o tem, kako postati boljši bridžist.
Aha, zdaj je jasno. Na naslovnici je BRIDGEOLOGIJA, ne »bridžologija«. To je namerno skovana beseda avtorja Marjana Zadela.
Beseda je sestavljena iz:
BRIDGE + -OLOGIJA → BRIDGEOLOGIJA
Pripona -logija pomeni vedo, nauk oziroma sistematično preučevanje nečesa. Zato bi lahko naslov prevedli oziroma razumeli kot:
»veda o bridžu«, »nauk o bridžu« ali preprosteje »kako razmišljati pri bridžu«.
»Trije pomembni koraki«
Podnaslov »Trije pomembni koraki« nakazuje, da knjiga verjetno ne želi samo naštevati pravil in konvencij, ampak igralca učiti postopnega načina razmišljanja.
Pri bridžu je namreč bistveno, da se pred odločitvijo vprašaš:
Kaj vem? → Kaj lahko iz tega sklepam? → Kaj naj zato naredim?
To je že precej drugače od učenja na pamet, na primer: »Po 1NT uporabim Stayman.« Pri »bridgeologiji« bi šlo bolj za vprašanje: zakaj nekaj naredim in kaj mi informacije iz licitacije, atake in odigravanja povedo o skritih kartah.
Tudi naslovnica je simbolična: v štirih vogalih so ♠A, ♥K, ♦? in ♣2, v sredini pa igralec drži karte. S tem poudarja, da je bridž igra kart, informacij, sklepanja in odločanja.
Torej bi BRIDGEOLOGIJO zelo lepo opisal kot:
»Umetnost in znanost pravilnega razmišljanja pri bridžu.«
Na tej strani avtor Marjan Zadel sam pojasni, kaj pomeni izraz »Bridgeologija«. To potrjuje in nekoliko natančneje opredeli pomen z naslovnice.
Ključni del je odstavek »Bridgeologija«. Avtor pravi, da je izraz njegova skovanka in ni splošno poznan. Ustvaril ga je zato, da bi z eno besedo poimenoval:
svetovno bridž literaturo v slovenskem jeziku.
Še pomembnejša pa je njegova naslednja misel. Pravi, da je poznavanje teorije bridža zelo pomembno, vendar brez teorije ni mogoče postati zelo dober igralec. Hkrati opozarja, da je:
teorija eno, igranje za mizo pa nekaj drugega.
Pri dejanski igri se pojavljajo situacije, ki jih ni mogoče rešiti samo z naučenimi pravili. Potrebni so logično sklepanje, presoja, izkušnje in razumevanje igre.
Zanimiv je tudi citat na vrhu strani:
»Učenje je odkrivanje tistega, kar že znamo. Z delom pokažemo, da to znamo. S poučevanjem spomnimo druge, da to znajo tudi oni. Najboljše poučujemo tisto, o čemer se moramo največ naučiti.«
Zato bi pomen naslova knjige »Bridgeologija: Trije pomembni koraki« povzel takole:
Bridgeologija = sistematično učenje bridža iz kakovostne svetovne bridž literature, preneseno v slovenščino in povezano s praktičnim razmišljanjem za mizo.
Na tej strani tudi pojasni, zakaj omenja Mika Lawrencea | HTML |. Zadel ga zelo ceni predvsem zaradi njegovih logičnih in preprostih razlag zapletenih bridž problemov. To je precej pomembno, ker kaže, kakšen pristop želi imeti tudi njegova knjiga: ne samo »naredi to«, ampak predvsem »razumi, zakaj to narediš«.
Pomen je predvsem ta: dober bridžist ne igra samo po pravilih, ampak razmišlja iz informacij, ki jih dobiva med igro.
Pri bridžu se najprej naučimo teorije. Na primer: s 15–17 FT odpremo 1NT, s štirimi kartami v majorju po 1NT uporabimo Stayman, poznamo finesse, pravilo osmih, signale, verjetnosti razdelitev itd. To so nekakšna orodja, brez katerih težko postanemo dober igralec.
Toda potem pride dejanska razdelitev in teorija sama pogosto ne pove, kaj moraš narediti.
Preprost primer
Recimo, da kot izvajalec potrebuješ finesse v piku:
Ti: ♠ A Q 10
Miza: ♠ 6 4 2
Manjka ti predvsem ♠ K.
Če bi gledal samo teorijo, bi rekel:
»Naredil bom finesse in upal, da je ♠K pri pravem nasprotniku.«
Ker je pred začetkom igre približno enako verjetno, da je kralj na eni ali drugi strani.
Toda med igro dobiš nove informacije. Recimo, da je West v licitaciji odprl 1♥ in je med odigravanjem že pokazal:
♥ A K, ♦ K in ♣ A.
To je že najmanj 14 FT.
Če bi imel še ♠K, bi imel najmanj 17 FT. Njegova licitacija ali poznejše ravnanje pa morda kaže, da toliko točk zelo verjetno nima.
Takrat dober igralec ne razmišlja več:
»Finesse je 50 : 50.«
Ampak:
»Počakaj. Iz licitacije in kart, ki sem jih že videl, lahko sklepam, da je ♠K verjetneje pri Eastu.«
In temu prilagodi odigravanje.
To je razlika med teorijo in igranjem
Teorija ti pove, katere možnosti obstajajo in kakšna so splošna pravila.
Igranje za mizo pa zahteva, da ves čas zbiraš informacije:
licitacija → ataka → karte na mizi → karte, ki jih nasprotnika odigrata → signali → štetje barv → štetje figur → sklep.
Zato je zelo pomemben stavek:
Vsaka odigrana karta je informacija.
Na začetku razdelitve marsičesa ne veš. Po petih ali šestih štihih pa lahko dober igralec pogosto precej natančno rekonstruira roki nasprotnikov.
In tu se začne tisto, zaradi česar je Mike Lawrence tako cenjen: ne uči samo, katero karto odigrati, ampak kako priti do sklepa, katero karto je treba odigrati.
To je tudi razlika med igralcem, ki pozna veliko konvencij, in igralcem, ki res dobro igra bridž. Prvi ve »kaj pravilo pravi«, drugi pa zna ugotoviti »zakaj je v tej konkretni razdelitvi treba narediti nekaj drugega«.
Ta stran je zelo pomembna, ker tukaj Marjan Zadel končno pojasni, kaj so »trije pomembni koraki« iz naslova knjige. Celotno knjigo je razdelil na tri področja, ki po njegovem skupaj tvorijo dobrega bridžista.
1. SISTEM – kako licitiramo
Prvi korak je licitacijski sistem. Zadel se opira na knjigo Mika Lawrencea Workbook on the Two Over One System.
Gre torej za 2/1 (Two Over One) – sistem, ki ga tudi sam uporabljaš.
Zakaj je sistem tako pomemben? Predstavljaj si, da dobiš 13 kart. Možnih razdelitev je ogromno. Partner svojih kart ne vidi in ti njegovih ne vidiš. Edini način, da si izmenjata informacije, je licitacija.
Sistem je zato nekakšen skupni jezik partnerjev.
Če partner odpre 1♠, ti pa odgovoriš 2♥, morata oba vedeti, kaj ta licitacija pomeni. V sistemu 2/1 tak odgovor v ustreznih okoliščinah nosi bistveno več informacij kot samo: »Imam srca.«
Zadel pravi nekaj zelo zanimivega: brez sistema bi bila količina možnih kombinacij kart prevelika, da bi se lahko uspešno sporazumevala.
Torej:
1. korak: SISTEM → s partnerjem morava znati opisati svoja lista.
2. ODIGRAVANJE IN OBRAMBA – kako sklepamo
Tu se opira na znamenito Lawrenceovo knjigo How to Read Your Opponents’ Cards.
To je po mojem najbolj zanimiv del njegovega koncepta.
Ko je licitacija končana, konvencije niso več dovolj. Zdaj moraš začeti ugotavljati, kaj imajo drugi.
Lawrence uči postavljanje pravih vprašanj.
Recimo, da nasprotnik odpre 1♥, pozneje pa med igro vidiš njegove:
♥A, ♥K, ♦A in ♣K.
Začneš računati njegove točke in razmišljati:
Koliko FT je že pokazal?
Kakšna je bila njegova licitacija?
Koliko kart ima verjetno v ♥?
Katerih figur potem ne more imeti?
Kje je torej ♠K?
To je »branje nasprotnikovih kart«. Seveda kart dejansko ne vidiš. Iz informacij jih rekonstruiraš.
Zadel posebej poudari Lawrenceovo preprostost razlage. Kompleksen problem razbije na majhna logična vprašanja.
Torej:
2. korak: ODIGRAVANJE IN OBRAMBA → iz informacij sklepam, kje so manjkajoče karte.
3. VREDNOTENJE LISTA – koliko je moja roka v resnici vredna
Tretji del temelji na Lawrenceovi knjigi The Complete Book on Hand Evaluation in Contract Bridge.
To je zelo pomembna stopnja naprej od preprostega:
A = 4, K = 3, Q = 2, J = 1.
Zadel opozarja, da se vrednost figur med licitacijo spreminja.
Na primer:
♠ A K Q 7 4
♥ 8
♦ K 10 8 5
♣ 7 4 2
Na začetku lahko prešteješ svoje FT. Toda ko partner pokaže fit v piku, tvoj singleton ♥ postane zelo pomemben. Če pa partner licitira ♥ in kaže vrednosti v tej barvi, ima isti singleton drugačen pomen.
Zato ni dovolj reči:
»Imam 12 FT.«
Boljši igralec razmišlja:
»Koliko je moj list vreden glede na partnerjevo in nasprotnikovo licitacijo?«
In prav to Zadel poudarja: vrednost figur se glede na potek licitacije lahko precej spreminja.
Torej:
3. korak: VREDNOTENJE LISTA → ne štejem samo FT, ampak sproti ponovno ocenjujem moč svojega lista.
Vsi trije koraki skupaj
Zadel je pravzaprav postavil zelo lepo hierarhijo:
SISTEM
↓
S partnerjem si izmenjava informacije.
ODIGRAVANJE IN OBRAMBA
↓
Iz dobljenih informacij sklepam, kaj imajo drugi.
VREDNOTENJE LISTA
↓
Na podlagi teh informacij sproti ocenjujem, koliko je moja roka dejansko vredna.
In zato je pomemben njegov stavek na začetku strani: za uspešno igranje bridža je potrebno dobro poznati svoj in partnerjev sistem, odigravanje in obrambo ter vrednotenje lista.
To tudi pojasnjuje, zakaj lahko nekdo pozna ogromno konvencij – Stayman, Jacoby 2NT, Bergen, Drury, Splinter, RKCB … – pa še vedno ni nujno zelo dober bridžist. Konvencije pokrivajo predvsem prvi korak. Druga dva zahtevata precej več sklepanja in presoje za mizo.