Beseda indic je tujka, ki izvira iz latinščine.

Latinsko indicium pomeni znamenje, znak, dokaz, naznanilo oziroma sled, izhaja pa iz glagola indicare – pokazati, nakazati, razkriti.

V slovenščini zato indic pomeni predvsem dejstvo ali okoliščino, ki posredno kaže na nekaj, vendar tega sama po sebi še ne dokazuje.

Primer: »Policija je našla več indicev, ki kažejo na storilca.«

Zanimivo: iz istega latinskega korena imamo tudi besede indikacija, indikator, indicirati.

Pri bridžu je indic zelo primerna beseda za informacijo, iz katere sklepaš, katere karte ima nasprotnik, čeprav tega še ne veš zagotovo.

Na primer: nasprotnikova licitacija, začetna ataka, signaliziranje, vrstni red odigranih kart in oklevanje so lahko indici o razporeditvi kart.

Lahko bi rekli:

»Iz dosedanjega odigravanja imamo več indicev, da ima West damo pik.«

Torej: indic = znak oziroma okoliščina, na podlagi katere sklepamo o nečem, česar neposredno ne poznamo.

Da, smisel je pravilen, le izrazila bi ga nekoliko natančneje.

Če po vajinem sistemu začetna ataka s kraljem kaže določeno kombinacijo, na primer K–D–J, potem je kralj indic, da ima nasprotnik tudi damo in fanta.

Torej:

Vidimo: ♠ K
Indic: ataka s kraljem
Sklepamo: napadalec ima verjetno tudi ♠ D in ♠ J.

Pomembno pa je: kralj sam po sebi ni vedno dokaz za D in J — to velja samo, če vajin dogovor o atakah določa, da ataka K kaže takšno sekvenco.

Povezani sta tako: okoliščina je dejstvo ali dogodek, znak pa je pomen, ki ga temu dejstvu pripišemo.

Pri bridžu je to lepo vidno. Nasprotnik atakira kralja — to je opažena okoliščina. Ker poznamo njegov sistem atak, je ta kralj znak, da ima verjetno še damo in fanta. Ko ta znak uporabimo za sklepanje o skritih kartah, mu lahko rečemo indic.

Torej približno:

okoliščina → postane znak → znak uporabimo kot indic → naredimo sklep

V tvojem primeru: »Ataka s kraljem je indic, da ima nasprotnik tudi damo in fanta.« To je zelo dobra uporaba besede indic.