Če misliš razporeditev vseh 13 kart po barvah pri vseh štirih igralcih, je to pri bridžu izjemno pomembno. Ko kot branilec približno rekonstruiraš vse štiri roke, je obramba precej manj ugibanje in precej bolj računanje.

Recimo, da med igro ugotoviš:

Igralec	♠	♥	♦	♣
Miza	4	3	4	2
Izvajalec	5	2	3	3
Ti	2	4	3	4
Partner	2	4	3	4

Če poznaš oziroma pravilno sklepaš takšno razporeditev, dobiš več zelo pomembnih informacij.

1. Veš, kdo bo ostal brez določene barve.
Če veš, da ima izvajalec samo 2 ♥ in sta bili obe že odigrani, veš, da bo naslednje ♥ lahko rezal.

2. Veš, koliko kart določene barve ima partner.
Ni treba, da vidiš njegovo roko. Izračunaš jo:

13 − miza − izvajalec − moje karte = partnerjeve karte.

To je eden glavnih razlogov, zakaj je count tako uporaben.

3. Lažje ugotoviš, katere karte ima partner.
Če veš, da ima partner še samo eno ♦ in sta ostala samo ♦A in ♦7, lahko iz prejšnjih odigranih kart pogosto ugotoviš celo, katera od teh kart je njegova.

4. Veš, katera barva je varna za nadaljevanje.
To je morda najpomembnejše. Če ne poznaš razporeditve, razmišljaš:

»Naj igram ♣ ali ♥?«

Če pa si roke že preštel, lahko veš:

»♣ ne smem igrati, ker bom izvajalcu podaril vzetek. ♥ pa je varno.«

Končni cilj dobrega branilca

Med igro si v glavi postopoma ustvarjaš nekaj takega:

Izvajalec: 5–2–3–3
Miza: 4–3–4–2
Jaz: 2–4–3–4
Partner: 2–4–3–4

Ko prideš do te točke, pogosto ne ugibaš več, kaj moraš igrati — razporeditev ti pove odgovor.

Zato imajo count signali tako veliko vrednost: partnerju pomagajo sestaviti »zemljevid« vseh štirih rok.