Double-Dummy analiza

Igranje Kontrakt bridža

Seveda. Double-dummy analiza je zelo pomembna za razumevanje bridža, vendar jo je treba pravilno razlagati.

Kaj je double-dummy analiza?

Pri double-dummy (DD) analizi predpostavimo, da vsi štirje igralci vidijo vseh 52 kart in da vsi igrajo popolnoma.

To pomeni:

  • izvajalec vidi obe roki branilcev,
  • branilca vidita izvajalčevo roko,
  • nihče ne naredi napake,
  • nihče ne ugiba,
  • vsak vedno izbere potezo, ki vodi do najboljšega možnega rezultata.

Računalnik nato za vsako delitev ugotovi, koliko vzetkov je mogoče narediti pri vsakem adutu oziroma brez aduta in z vsakim igralcem kot izvajalcem.

Primer

Recimo, da analiza pokaže:

Izvajalec♣♦♥♠NT
North9810119
South9810119
East45324
West45324

Če je South izvajalec, pomeni:

  • ♣ → 9 vzetkov → 3♣
  • ♦ → 8 vzetkov → 2♦
  • ♥ → 10 vzetkov → 4♥
  • ♠ → 11 vzetkov → 5♠
  • NT → 9 vzetkov → 3NT

Pomembno: številka 11 pri ♠ ne pomeni kontrakta 11♠, ampak 11 vzetkov, torej najvišji izvedljiv kontrakt 5♠.

Kako računalnik to sploh ugotovi?

V osnovi računalnik preizkuša možne poteke igre.

Če mora West izvesti prvi izhod, preveri:

Kaj se zgodi po ♠?
Kaj se zgodi po ♥?
Kaj se zgodi po ♦?
Kaj se zgodi po ♣?

Nato pri vsakem nadaljevanju predpostavi, da tudi ostali igralci vedno odgovorijo optimalno.

Gre torej za ogromno drevo možnih nadaljevanj.

Princip je podoben šahu:

»Če jaz naredim to, bo nasprotnik optimalno odgovoril tako; potem jaz naredim najboljšo naslednjo potezo …«

Program z različnimi matematičnimi metodami močno zmanjša število položajev, ki jih mora dejansko preveriti.

Zakaj rezultat DD ni vedno realističen za človeka?

To je najpomembnejša omejitev.

Predstavljaj si, da imaš kot izvajalec:

♦ A J 10

in moraš ujeti nasprotnikovo ♦Q.

V resnični partiji morda nimaš nobenega podatka, ali je ♦Q pri Eastu ali Westu. Izbrati moraš eno stran.

Double-dummy pa ve, kje je ♦Q.

Če je pri Eastu, bo izvedel impas proti Eastu. Če je pri Westu, bo igral drugače.

Zato lahko DD najde potezo, ki je objektivno pravilna pri tej konkretni razdelitvi, vendar je človek za mizo brez potrebnih informacij ne bi smel izbrati.

To je zelo pomembna razlika:

DD ne odgovarja:

Kaj bi moral dober igralec narediti glede na informacije, ki jih je imel?

DD odgovarja:

Kaj bi bilo mogoče narediti, če bi poznal natančno razporeditev vseh kart?

Zanimiv primer pri otvoritvenem izhodu

Recimo, da se igra 3NT.

Običajen in logičen izhod je ♠4 iz:

♠ K 10 8 4 2

Toda DD analiza lahko pokaže:

♠4 → 3NT =
♦7 → 3NT −1

Program bo zato rekel, da je ♦7 edini izhod, ki ruši kontrakt.

Toda če za mizo ni nobenega razloga za ♦7, ne moremo igralcu preprosto reči:

»Naredil si napako, ker nisi izšel ♦7.«

To bi bilo nepravično. DD je vedel nekaj, česar igralec ni mogel vedeti.

Zakaj je DD kljub temu izredno uporabna?

Ker lahko ločimo vprašanje:

»Kaj je bilo objektivno mogoče?«

od vprašanja:

»Kaj je bilo glede na razpoložljive informacije smiselno narediti?«

Če si igral 4♠ in naredil samo 9 vzetkov, DD pa kaže 10, veš:

Nekje obstaja pot do desetih vzetkov.

Nato lahko pogledaš, katera poteza omogoči deseti vzetek.

Šele potem pa se moraš vprašati:

Ali sem lahko za mizo ugotovil, da je ta poteza pravilna?

Če je odgovor da, si našel koristno napako za učenje.

Če je odgovor ne, je lahko DD rešitev samo posledica popolnega poznavanja kart.

Double-dummy in PAR

Tu se pojavi tudi PAR, ki ga pogosto vidiš v bridž programih.

PAR odgovarja približno na vprašanje:

Kakšen bi bil končni rezultat, če bi obe strani popolnoma licitirali in igrali ob poznavanju optimalnih rezultatov?

Na primer:

Par: NS 4♠ = +620

pomeni, da optimalno tekmovanje pripelje do rezultata +620 za N/S.

Lahko pa dobiš tudi nekaj takega:

Par: EW 5♦X −2 = +500 NS

To pomeni, da je za E/W lahko najboljši rezultat žrtvovati se v 5♦, biti kontriran in pasti dva, če bi N/S sicer dosegel še boljši rezultat.

DD tabela nam pove še nekaj zelo zanimivega

Iz nje lahko vidiš, da smer lahko naredi npr.:

4♠, 4♥ in 3NT.

Toda to ne pomeni, da je vseeno, kateri kontrakt izbereš.

Če sta 4♠ in 4♥ vredna 420, 3NT pa 400, je v parskem turnirju razlika pomembna.

Še bolj zanimivo:

4♠ = 10 vzetkov
3NT = 10 vzetkov

Rezultat:

4♠ = 420
3NT +1 = 430

Če večina igra 4♠, lahko 3NT+1 prinese boljši rezultat.

DD zato pomaga tudi pri analizi matchpointov, IMP-ov in izbire kontrakta.

Največja povezava z učenjem counta

To se zelo lepo navezuje na tvoje prejšnje vprašanje.

Double-dummy računalnik že od začetka ve:

North: 4–3–3–3
South: 5–2–4–2
East: 2–4–3–4
West: 2–4–3–4

in ve tudi točno katere karte ima vsak.

Človek tega na začetku nima.

Toda med partijo zbira informacije:

licitacija → izhod → miza → count → signali → odigrane figure → manjkajoče karte → distribucija

in se postopoma približuje DD položaju.

Na začetku imaš morda 30 možnih razporeditev.

Po nekaj vzetkih jih ostane 10.

Po dodatnih signalih morda 3.

Pred zadnjimi vzetki lahko ostane samo še 1.

Takrat si praktično dosegel stanje:

»Zdaj vem, katere karte imajo vsi.«

In takrat lahko človek igra skoraj double-dummy.

Zato bi si zapomnil to razliko:

DOUBLE-DUMMY:
vidim → vem → odigram

DOBER IGRALec:
opazujem → štejem → sklepam → rekonstruiram → odigram

Prav sposobnost, da iz nepopolnih informacij čim bolj natančno rekonstruiraš skrite roke, je ena ključnih razlik med povprečnim in zelo dobrim bridžistom.

Ne. Double-dummy analizo lahko dela tudi človek, vendar je pomembna razlika med reševanjem konkretnega položaja in popolnim izračunom cele delitve.

Če pred človeka položimo vse štiri odprte roke, lahko sam analizira:

»Če izigram ♠A, bo East naredil to; če pa najprej odigram ♦, lahko pripravim dodatni vzetek …«

To je prav tako double-dummy razmišljanje, ker pozna vse karte.

Računalnik pa ima veliko prednost: sistematično lahko preveri ogromno možnih nadaljevanj in zagotovi rezultat. Zato program lahko zanesljivo pove:

4♠ = 10 vzetkov,
3NT = 9 vzetkov,
5♦ = 11 vzetkov itd.

Človek lahko pri zahtevni delitvi kakšno možnost spregleda.

Pomembna pa je še ena razlika. Med dejansko partijo človek ne dela prave double-dummy analize, ker ne vidi skritih rok. Takrat uporablja sklepanje:

count + licitacija + signali + odigrane karte → rekonstrukcija skritih rok.

Če mu proti koncu uspe natančno ugotoviti vse preostale karte, lahko od tistega trenutka naprej razmišlja skoraj double-dummy.

Zato so naloge, kjer so prikazane vse štiri roke in moraš najti najboljšo igro, zelo koristne za trening. Učijo te razmišljati več potez vnaprej, podobno kot pri šahu.